Strogo gledano je leča fotoaparata preveč preprosta, da bi bila primerljiva s celotnim očesom; lahko pa celotno kamero smiselno primerjamo s človeškim optičnim sistemom. Objektiv kamere je analogen človeški roženici; fotografski film ali svetlobne senzorje lahko primerjamo z mrežnico. Oba sistema lahko prilagodita količino svetlobe, ki jo prepuščata, s pomočjo šarenice v človeškem očesu ali nadzora zaslonke v kameri. Obstajajo tudi številne opazne razlike - nenazadnje je očitno tudi to, da je človeško oko organska, biofiziološka enota in ne sorazmerno preprosta mehanična naprava, ki jo je ustvaril človek.
Prilagodljivost
Objektiv kamere je v nekaterih pogledih podoben človeški roženici. Glavna razlika je v tem, da je tradicionalna leča fiksne oblike. Če želite pridobiti drugačno goriščno razdaljo, morate leče dodati ali odstraniti ali lečo približati ali oddaljiti od predmeta. V nasprotju s tem lahko človeška roženica spremeni svojo obliko, da se osredotoči na bližnje ali oddaljene predmete. Mišice v očesu vlečejo roženico, da jo sploščimo, ali pa se sprostimo, da postane bolj izbočena. Medtem ko se razvijajo visokotehnološke leče, ki lahko posnemajo to lastnost, še niso običajno na voljo.
Material
Objektiv fotoaparata je praviloma izdelan iz trdega, prozornega materiala. V preteklosti so steklo običajno uporabljali za leče kamer; dandanes so pogosto izdelani iz plastike, ki je cenejša in manj nagnjena k razpokam ali razbijanju. Človeška roženica je, nasprotno, narejena iz mehke organske snovi.
Kompleksnost
Samo objektiv kamere je razmeroma preprosta struktura. Čeprav bo za njegovo ustvarjanje morda potrebno znatno tehnično in proizvodno znanje, je leča v bistvu ukrivljen odsek prozornega materiala z okvirjem, ki omogoča pritrditev na kamero. Oko pa vključuje ne le lečo, temveč številne zapletene strukture, potrebne za vid.
Druge razlike
Za razliko od kamere je človeško oko del dovršenega sistema za obdelavo informacij. Ko oko enkrat vidi sliko, se ta prek optičnega živca prenese v možgane; slika, ki jo prejme oko, je tako subjektivna kot objektivna. Kamera pa je v bistvu neumen sistem; za obvladovanje različnih barvnih temperatur je na primer treba dodati dodatno obdelavo. Človeška mrežnica je tudi bolj občutljiva kot celo najbolj napredne in specializirane kamere, ki lahko pridobijo koristne informacije tudi pri zelo nizki svetlobi. Nekatere kamere lahko zaznajo dražljaj, ki je neviden človeškemu očesu, ali opravljajo določeno funkcijo, ki je človeško oko ne more, a oko je vseeno bolj dovršen mehanizem.
